evo, tolk da se posloviva. skratka, minil je prehitr, mal bi se z lahkoto ostala, no po drugi strani bo pa tud cist lepo domov pridt in mal pozabt na zuzke, komarje in kace (zadnc sva mela eno v viseci mrezi), pa mal vidt domace in prjatle... tko da prevec hudo nama ni.
zadnja dneva sva prezivela v singapurju skupi z mojco in ksenjo, je blo prov lustn, se bl bi pa blo, ce ne bi vcer cel dan dezval. no ampak dons pa ni, tko da smo sli v zoo, ki je res najboljsi kar sm jih kdaj vidla, celih 6ur smo prezivel notr!!! zdj je pa ura pol8ih zvecer, ob 10ih pa mi2 ze odrineva na letalisce. zal domov ne letiva skupej, jz letim prek londona, kjer morm se eno noc prespat, tko da se vrnem na rodno zemljo sele v sredo zvecer. pol se pa viiiidmo!!!!!!!!!!!!!!!!
ponedeljek, 31. avgust 2009
torek, 25. avgust 2009
i;ve penetrated the monster...
..je moto potapljacev na otoku coron. tuki okrog namrec na morskem dnu lezi 8 japonskih vojnih ladij, ki so jim jih 24.septembra leta 1944 sesul ameriski helldriverji, dons so pa unikatna potapljaska atrakcija.
jz sm bla prej ze 4x na ladijskih razbitinah in mam tud licenco za wreck diving, kure pa tega nima+zanj je bil to prvi tak potop+ladje so precej globoko (okrog 30m-tud zato on nima licence).tko da seveda ga je blo prej precej strah (kar je neugodno tud zato, ker zarad adrenalina v krvi podihas ful vec zraka in posledicno mors it tolk prej ven), jz pa sm ga mirila in bla popolnoma mirna, kot se za izkusene potapljace spodobi;)
ampak, te ladje niso Lina al pa Grk pr nas na Cresu, ampak res konkretne 150metrske ladje, vidljivost slaba, najina buddy-ja sta bla 2 instruktorja ki sta si seveda zelela akcije, divemaster pa nas je kljub najinim opozorilom, da nocva pretiravat, peljal direkt v osrcje prve ladje (akitsushima), prov skoz une ozke koridorje, zarjavele line, v popolno temo (mel smo mejhne svetilkice)-skratka, prevec za prvic. na koncu sm bla jz una ki je mela pulza 200 in cutla zilo na vratu kako ji utripa:) kure je na koncu bl stoicno prenesu vse kot jez-tipicno;)
no ampak sva prezivela. drugi potop je bil na ladji Taiei Maru, ki je nizja (26m) in tud penetracija je bla lazja (sirsi in svetlejsi koridorji). za konec pa, med dekompresijskim postankom na 5ih metrih, je mim naju prplavala se ena ogrooomna zelva...glede na to, da sva tud na najinem prvem potopu v indoneziji takoj ko sva skocila v vodo vidla zelvo, sva sklenila, da je to znak, da morva z zelvo tud koncat potapljanje na tem potovanju (mal pa tud zato, ker so bli potopi vsen mal prevec stresni za najin okus:).
tko da ko koncava z netom si greva najdt en resort na enem od bliznjih otockov, kjer mava namen uzivat se te 3 dni do singapurja!
ps> aja, sicer je pa seveda nepozabno (ce za trenutek nehas razmisljat, a ti bo ostal dost zraka za dekompresijo/kje zaboga je izhod iz koridorja/a se bom butnu se sestic z glavo nekam/...) plavat po ladji iz druge svetovne vojne. vidl smo tud tope, gun-holderje, prazne tulce, bombe..pa seveda miljone rib, ki zivijo v notranjosti. mi2 bi si zelela samo, da bi te prej mal bl psihicno prpravl v kaj se spuscas oz. prilagodil potop tvojim zmoznostim--ampak to je itaq mal prevec za pricakvat v aziji:)
jz sm bla prej ze 4x na ladijskih razbitinah in mam tud licenco za wreck diving, kure pa tega nima+zanj je bil to prvi tak potop+ladje so precej globoko (okrog 30m-tud zato on nima licence).tko da seveda ga je blo prej precej strah (kar je neugodno tud zato, ker zarad adrenalina v krvi podihas ful vec zraka in posledicno mors it tolk prej ven), jz pa sm ga mirila in bla popolnoma mirna, kot se za izkusene potapljace spodobi;)
ampak, te ladje niso Lina al pa Grk pr nas na Cresu, ampak res konkretne 150metrske ladje, vidljivost slaba, najina buddy-ja sta bla 2 instruktorja ki sta si seveda zelela akcije, divemaster pa nas je kljub najinim opozorilom, da nocva pretiravat, peljal direkt v osrcje prve ladje (akitsushima), prov skoz une ozke koridorje, zarjavele line, v popolno temo (mel smo mejhne svetilkice)-skratka, prevec za prvic. na koncu sm bla jz una ki je mela pulza 200 in cutla zilo na vratu kako ji utripa:) kure je na koncu bl stoicno prenesu vse kot jez-tipicno;)
no ampak sva prezivela. drugi potop je bil na ladji Taiei Maru, ki je nizja (26m) in tud penetracija je bla lazja (sirsi in svetlejsi koridorji). za konec pa, med dekompresijskim postankom na 5ih metrih, je mim naju prplavala se ena ogrooomna zelva...glede na to, da sva tud na najinem prvem potopu v indoneziji takoj ko sva skocila v vodo vidla zelvo, sva sklenila, da je to znak, da morva z zelvo tud koncat potapljanje na tem potovanju (mal pa tud zato, ker so bli potopi vsen mal prevec stresni za najin okus:).
tko da ko koncava z netom si greva najdt en resort na enem od bliznjih otockov, kjer mava namen uzivat se te 3 dni do singapurja!
ps> aja, sicer je pa seveda nepozabno (ce za trenutek nehas razmisljat, a ti bo ostal dost zraka za dekompresijo/kje zaboga je izhod iz koridorja/a se bom butnu se sestic z glavo nekam/...) plavat po ladji iz druge svetovne vojne. vidl smo tud tope, gun-holderje, prazne tulce, bombe..pa seveda miljone rib, ki zivijo v notranjosti. mi2 bi si zelela samo, da bi te prej mal bl psihicno prpravl v kaj se spuscas oz. prilagodil potop tvojim zmoznostim--ampak to je itaq mal prevec za pricakvat v aziji:)
petek, 21. avgust 2009
uzivancija part II





































hvala vsem za komentarje:) zal se nama pocasi ze izteka...no se dobr teden uzitkarjenja naju caka. zdj greva pa na sunset cruise med otocki!:) pozdravcki!!! katja in kure
petek, 14. avgust 2009
zakaj obozujeva filipine???










Naročite se na:
Objave (Atom)